Ko ozračje napolni prijeten vonj sveže pokošene trave, se po travnikih Loške doline poleg novodobnih v plastično folijo ovitih bal na srečo pojavijo tudi še ostrnice, preprost a učinkovit pripomoček za sušenje krme. Ostrnica, narejena iz vrha smreke ali jelke, je enkratna iznajdba davne preteklosti, ki svojemu namenu v sicer vedno manjšem obsegu in le še redkih krajih služi tudi danes, v dobi visokotehnološkega napredka.
Moji prvi spomini na ostrnice segajo v leta, ko smo se otroci okrog njih igrali, se lovili in se za njihovimi mogočnimi, dišečimi in šumečimi postavami skrivali ter jih z objemi merili. Takrat v 60. letih 20. stoletja so na posamezni kmetiji obdelali celo 300 ali več ostrnic. To je bil veličasten pogled na nepregledne množice v vrste razporejenih senenih postav.
Postopek postavljanja in zdevanja ostrnic je v celoti ročno delo in se skozi zgodovino verjetno ni bistveno spremenil. So pa pripravo krme postopoma nadomestili drugačni, modernejši in visoko produktivni postopki sušenja ter spravila sena, pri katerih večino dela opravijo stroji. En sam človek v bistveno krajšem času naredi to, kar je nekoč naredilo več ljudi, zato je razumljivo, da ostrnice počasi izginjajo. Po zaslugi nekaj posameznikov so ostrnice v manjšem obsegu še vedno žive priče žuljavih rok mnogih kmečkih rodov, ki se dolga stoletja prilagajajo zakonitostim narave pod Snežnikom in v sožitju z njo, s svojo iznajdljivostjo, modrostjo in vztrajnostjo pa skrbijo za ohranjanje narodne biti in kulturne krajine Loške doline.
Na ostrnicah še danes kmetje poleg sena in detelje sušijo tudi fižol, nekoč pa so na ostrnicah množično sušili tudi snope ročno požetega žita.
To, da imajo v Loški dolini ostrnice poseben pomen in prepoznavnost tudi za turizem, potrjuje leta 2009 registrirana kolektivna blagovna znamka Dežela ostrnic in vsakoletna tradicionalna prireditev, na kateri je prikaz starih kmečkih opravil v času košnje s poudarkom na zdevanju ostrnic.
Po ostrnicah se je poimenovalo tudi društvo podeželskih žena in deklet Ostrnice Loška dolina. Ostrnice ima v svojem grbu Društvo upokojencev Loška dolina, so pa prikazane tudi na praporu Čebelarskega društva Loška dolina.
V ostrnicah so našli navdih literati, likovni in filmski ustvarjalci ter fotografi, ki s svojim izražanjem dajejo ostrnicam posebno dimenzijo. Med njimi so tudi naš pesnik Oton Župančič, domača pesnica Marička Žnidaršič, akademski slikarji kot so Lojze in Tomaž Perko, Bojan Klančar, Stanislava Pudobska in še mnogi drugi.
Z željo prikazati ostrnice Loške doline kot odraz nekega časa in prostora ter sedanjim in prihodnjim rodovom širiti in ohranjati sporočilo te dediščine je Javni zavod Snežnik leta 2018 izdal monografijo Ostrnice: dediščina Loške doline.
Vir: Borut Kraševec, Ostrnice: dediščina Loške doline, Stari trg pri Ložu: Javni zavod za turizem in medgeneracijsko sodelovanje, 2018
