Tradicionalni jezerski čoun je drevak. Preprost, navadno dolgo in plitek čoln, ki je jezercem odlično služilo pri najrazličnejših prevozih ljudi in blaga po in čez jezersko gladino …
Kraško polje s presihajočim Cerkniškim jezerom je edinstven fenomen narave.
Jəzeru, ki izginja je v svetu zaslovelo z opisom Janeza Vajkarda Valvasorja, čeprav
so o čudu narave pisali že v antiki. Tako kot je edinstvena narava, so edinstvene
tudi navade, običaji ljudi. Kulturna dediščina območja je tukaj res bogata.
Ljudje, ki so živeli na robu kraškega polja so bili zelo znajdləv, znali so prisluhniti
naravi in bivali v sožitju. Kraško polje je obdano z gozduvə na eni strani z
Javorniki, na drugi z Slivnico in gozd je človeku dal veliko. Lejs bi lahko v naših
krajih pisali z veliko začetnico, tudi sredi stavka, no s tem želim poudariti
njegovo pomembnost. Notranjski človek je drevəjesne vrste zelo dobro poznal,
jih znal obdelovati in tako je les lahko rečemo ena osnovnih surovin. Prebivalci
objezerskih vasi so les uporabljali v gradnji, kozuc, skdin, izdelavi najrazličnejše
opreme. Imeli so lesene oroudje za dejlu na kmetijah, lesene vozuve, lesene
pripomočke za ribolov, lesene drsalke, pa tudi lesene čoune.
Leseni čoln, ki se je uporabljal na Cerkniškem jezeru je sestavljen čoln. Torej to ni deblak, kot ga
pozna Ljubljansko barje, ki je eno debelnik. Čoln Cerkniškega jezera je
sestavljen iz narmin 8 kuəosov, ki so skupaj zbit s posebnimi kovanmə cvjekə.
No pa pojdimo lepo po vrsti. Najprej zakaj so sploh izdelovali čolne? Nasip, ki
nas danes vodi od vasice Dolenje Jezero do otočka Gorica je umeten nasip.
Izdelan je bil na pobudo domačina iz vasi Dolenje Jezero, Matevža Martinčiča,
gradili so ga več let in končali okrog leta 1906. Pred tem je bilo tako edino
prevozno sredstvo preko vodne gladine leseni čoln. Prevažali so əldi, žvino,
lejs, sənu, prebivalci vasice Otok pa so ga uporabili tudi za prevoz poruək ali
pogrjebu.
Primeren les za izdelavo čolna je jelka – huəoja – , ki mora biti posekana ob
starə lunə. Djeblu prerežemo po dolžini z cugžago ali matrovnkam. Nato
stjšemo stranice s plenkačo, lesene stranice zdoubemo z orodjem imenovanim
tjesla, pri izdelavi čolna uporabimo tudi še drugo orodje, kot je skubla,
pukrožnu dlejtu, pukrožnə ublč, žatlaho,… Dejle čolna s krvinamə in
stranicamə kar se da dobro upasamo. Čoun se usmerja z enim vjeslam,
obvezna oprema na vsakem čolnu pa je tudi lesena polača, ki služi za
izmetavanje vode iz čolna.
Dandanes čolni niso več v uporabi tako kot nekoč, a znanje izdelave se je
ohranilo. Veščina izdelave lesenega čolna je vpisana v Register nesnovne
dediščine pri Slovenskem etnografskem muzeju Slovenije. Nosilci izročila Anton
Lovko, Vekoslav Kebe in Toni Lovko še dandanes izdelujejo čolne, predvsem z
namenom ohranjanja tradicije.
