Kraško polje s presihajočim Cerkniškim jezerom je edinstven fenomen narave.
Jəzeru, ki izginja je v svetu zaslovelo z opisom Janeza Vajkarda Valvasorja, čeprav
so o čudu narave pisali že v antiki. Tako kot je edinstvena narava, so edinstvene
tudi navade, običaji ljudi. Kulturna dediščina območja je tukaj res bogata.

Ljudje, ki so živeli na robu kraškega polja so bili zelo znajdləv, znali so prisluhniti
naravi in bivali v sožitju. Kraško polje je obdano z gozduvə na eni strani z
Javorniki, na drugi z Slivnico in gozd je človeku dal veliko. Lejs bi lahko v naših
krajih pisali z veliko začetnico, tudi sredi stavka, no s tem želim poudariti
njegovo pomembnost. Notranjski človek je drevəjesne vrste zelo dobro poznal,
jih znal obdelovati in tako je les lahko rečemo ena osnovnih surovin. Prebivalci
objezerskih vasi so les uporabljali v gradnji, kozuc, skdin, izdelavi najrazličnejše
opreme. Imeli so lesene oroudje za dejlu na kmetijah, lesene vozuve, lesene
pripomočke za ribolov, lesene drsalke, pa tudi lesene čoune.

Leseni čoln, ki se je uporabljal na Cerkniškem jezeru je sestavljen čoln. Torej to ni deblak, kot ga
pozna Ljubljansko barje, ki je eno debelnik. Čoln Cerkniškega jezera je
sestavljen iz narmin 8 kuəosov, ki so skupaj zbit s posebnimi kovanmə cvjekə.

No pa pojdimo lepo po vrsti. Najprej zakaj so sploh izdelovali čolne? Nasip, ki
nas danes vodi od vasice Dolenje Jezero do otočka Gorica je umeten nasip.
Izdelan je bil na pobudo domačina iz vasi Dolenje Jezero, Matevža Martinčiča,
gradili so ga več let in končali okrog leta 1906. Pred tem je bilo tako edino
prevozno sredstvo preko vodne gladine leseni čoln. Prevažali so əldi, žvino,
lejs, sənu, prebivalci vasice Otok pa so ga uporabili tudi za prevoz poruək ali
pogrjebu.
Primeren les za izdelavo čolna je jelka – huəoja – , ki mora biti posekana ob
starə lunə. Djeblu prerežemo po dolžini z cugžago ali matrovnkam. Nato
stjšemo stranice s plenkačo, lesene stranice zdoubemo z orodjem imenovanim
tjesla, pri izdelavi čolna uporabimo tudi še drugo orodje, kot je skubla,
pukrožnu dlejtu, pukrožnə ublč, žatlaho,… Dejle čolna s krvinamə in
stranicamə kar se da dobro upasamo. Čoun se usmerja z enim vjeslam,
obvezna oprema na vsakem čolnu pa je tudi lesena polača, ki služi za
izmetavanje vode iz čolna.

Dandanes čolni niso več v uporabi tako kot nekoč, a znanje izdelave se je
ohranilo. Veščina izdelave lesenega čolna je vpisana v Register nesnovne
dediščine pri Slovenskem etnografskem muzeju Slovenije. Nosilci izročila Anton
Lovko, Vekoslav Kebe in Toni Lovko še dandanes izdelujejo čolne, predvsem z
namenom ohranjanja tradicije.

The post Čoun appeared first on Poun Kufr.

drevo (foto: E. Š.)

Notranjci so, smo bili vedno povezani z gozdom. V preteklosti in danes. Izrazi povezani z gozdom se včasih pojavijo tudi v povsem drugačnem pomenu,  torej so večpomenski. Prvi med tremi je drevo, ki ga zagotovo najprej povežemo z gozdom.  Po naše bi rekli dərvu, lesnata rastlina z deblom in vejami.  Je pa dərvu, oziroma dərvjəščək (majhno drevo) tudi pripomoček-orodje za delo na njivi.

Del drevesa je hlod, po naše kərcəl, osem metrov dolgemu kosu debla pa pravimo klada. Debelejši in okleščeni smrekovi veji pa pravimo gərliuc.

Janc ni samo ovca, ampak tudi vrsta drevesa, ki zelo hitro raste. Nekateri starejši ljudje pravijo tako trepetliki, drugi eni od vrst vrbe.

Če del gozda podre veter ali kak drug naravni pojav temu rečemo, da je vse səsutu. Da se bo səsiu (padel po tleh) lahko rečemo tudi o človeku, ki bo zaradi različnih razlogov izgubil tla pod nogami. Še huje je, če kdo komu reče, da ga bo səsiu (namlatil, nalomil). V tej skupini besed je tudi posəšiu se buo. Ali bo to drevo zaradi suše ali lubadarja, ali pa človek, ki premalo je, ali je zelo bolan, je odvisno od tega ali se pogovarjamo o gozdu ali ljudeh.

The post Gozd appeared first on Poun Kufr.

V nadaljevanju predstavljamo postopek priprave župnaka, kot ga je v svoj fotoaparat zabeležil
Borut Kraševec.

Dan pred božičem Helena zamesi malo boljši kruh, ki ga oblikuje v hlebec. Okrasi ga tako, kot jo je naučila tašča.

Pri Grbčevih je navada, da pečen župank položijo na mizo v prostoru, kjer so jaslice. Položen je na čisto serveto iz blaga, ves čas pa je pokrit s prtičem. Pri njih na mizi poleg župnaka ni drugega okrasja.

Jaslice postavi Helenin mož skupaj z otroki, medtem ko Helena v kuhinji pripravlja župnak.

Tudi pri Grbčevih župnak blagoslovijo na vse tri svete večere, in sicer prvič na božični večer. Najprej mož s kadilom pokadi jaslice in takoj za tem še župnak. Sledijo mu Helena z otroki, ki v istem zaporedju vse »požegnajo« z blagoslovljeno vodo. Ta obred potem ponovijo še v vseh drugih prostorih v hiši, nato pa še na sami kmetiji.

Enak način blagoslova se ponovi tudi na silvestrski večer in večer pred svetimi tremi kralji – na ta dan se župnak tudi razreže. Zaužijejo ga vsi člani družine, ostanke pa dobijo tudi vse živali pri hiši.

The post ŽUPNAK, poprtnik ali obredni kruh appeared first on Poun Kufr.

Poun kufr nam je na ogled ponudil veliko lepih in precej starih vezenin. V pogovoru ob njih smo slišali številne narečne izraze in tudi nekaj že pozabljenih, ki smo se jih komaj še spomnili:

In kdo vse je sodeloval na čajanki:

The post Čajanka narečnih izrazov v knjižnici Maričke Žnidaršič v Starem trgu appeared first on Poun Kufr.

Moji prvi spomini na ostrnice segajo v leta, ko smo se otroci okrog njih igrali, se lovili in se za njihovimi mogočnimi, dišečimi in šumečimi postavami skrivali ter jih z objemi merili. Takrat v 60. letih 20. stoletja so na posamezni kmetiji obdelali celo 300 ali več ostrnic. To je bil veličasten pogled na nepregledne množice v vrste razporejenih senenih postav.

Postopek postavljanja in zdevanja ostrnic je v celoti ročno delo in se skozi zgodovino verjetno ni bistveno spremenil. So pa pripravo krme postopoma nadomestili drugačni, modernejši in visoko produktivni postopki sušenja ter spravila sena, pri katerih večino dela opravijo stroji. En sam človek v bistveno krajšem času naredi to, kar je nekoč naredilo več ljudi, zato je razumljivo, da ostrnice počasi izginjajo. Po zaslugi nekaj posameznikov so ostrnice v manjšem obsegu še vedno žive priče žuljavih rok mnogih kmečkih rodov, ki se dolga stoletja prilagajajo zakonitostim narave pod Snežnikom in v sožitju z njo, s svojo iznajdljivostjo, modrostjo in vztrajnostjo pa skrbijo za ohranjanje narodne biti in kulturne krajine Loške doline.

Na ostrnicah še danes kmetje poleg sena in detelje sušijo tudi fižol, nekoč pa so na ostrnicah množično sušili tudi snope ročno požetega žita.

To, da imajo v Loški dolini ostrnice poseben pomen in prepoznavnost tudi za turizem, potrjuje leta 2009 registrirana kolektivna blagovna znamka Dežela ostrnic in vsakoletna tradicionalna prireditev, na kateri je prikaz starih kmečkih opravil v času košnje s poudarkom na zdevanju ostrnic.

Po ostrnicah se je poimenovalo tudi društvo podeželskih žena in deklet Ostrnice Loška dolina. Ostrnice ima v svojem grbu Društvo upokojencev Loška dolina, so pa prikazane tudi na praporu Čebelarskega društva Loška dolina.

V ostrnicah so našli navdih literati, likovni in filmski ustvarjalci ter fotografi, ki s svojim izražanjem dajejo ostrnicam posebno dimenzijo. Med njimi so tudi naš pesnik Oton Župančič, domača pesnica Marička Žnidaršič, akademski slikarji kot so Lojze in Tomaž Perko, Bojan Klančar, Stanislava Pudobska in še mnogi drugi.

Z željo prikazati ostrnice Loške doline kot odraz nekega časa in prostora ter sedanjim in prihodnjim rodovom širiti in ohranjati sporočilo te dediščine je Javni zavod Snežnik  leta 2018 izdal monografijo Ostrnice: dediščina Loške doline.

Vir: Borut Kraševec, Ostrnice: dediščina Loške doline, Stari trg pri Ložu: Javni zavod za turizem in medgeneracijsko sodelovanje, 2018

The post Ostrnice v Loški dolini appeared first on Poun Kufr.